Planina Laška Seč

Pastirski stan na planini Laška seč na Tolminskem že več stoletij ponuja zatočišče pastirjem, pripadajoči mu hlevi pa živini, ki jo pasejo. Skoraj stoletje po zadnji prenovi so pašno zatočišče v celoti prenovili, projekt obnove pa si je v izboru za arhitekturno nagrado Constructive Alps 2015 prislužil posebno priznanje.

Mednarodno nagrado podeljujejo za trajnostno prenovo stavb in gradnjo na območju Alp, njen namen pa je povezati države prek meja in prispevati k uresničevanju Alpske konvencije. Obenem je tudi spodbuda za razmislek, kaj je kakovostno življenje v Alpah. Letos bodo nagrado v vrednosti 50.000 evrov podelili tretjič, razpis zanjo pa sta lani pripravila Švicarska konfederacija oziroma v njenem imenu Zvezni urad za prostorski razvoj in Kneževina Liechtenstein.

V finale se je izmed 350 prijavljenih projektov iz vseh alpskih držav uvrstilo 32 projektov, pred nedavnim pa je strokovna žirija izbrala 3 najboljše projekte in ob njih še 9 tistih, ki so si zaradi inovativnosti in uresničevanja načel trajnosti prislužili posebno priznanje. Mednje sodi tudi prenova pastirskega stanu z mlekarno in sirarno ter petih hlevov na planini Laška seč.

Eno večjih pašnih območij v Julijskih Alpah
Stan s hlevi leži v Triglavskem narodnem parku na 1000 metrih nadmorske višine zahodno od spominske cerkve sv. Duha iz prve svetovne vojne na Javorci, severovzhodno pod Mrzlim vrhom in severozahodno od Tolmina. Pašna živinoreja je na Tolminskem uveljavljena tradicionalna gospodarska panoga in obsega eno izmed večjih pašnih območij v Julijskih Alpah.

Pet v breg potisnjenih hlevov za prenočevanje živine in pastirjev ter stan – “mlekarnco” leži na robu gozdne jase in pašnih površin. Kot je zapisala Andrejka Ščukovt iz novogoriške enote Zavoda za varstvo kulturno dediščino (ZVKDS), gre za vir velike vrednosti s kulturnega, okoljskega, družbenega in gospodarskega vidika, saj posveča veliko pozornost vzdrževanju kulturne krajine, varovanju okolja, trajnostnemu gospodarjenju ter ohranjanju poseljenosti in identitete podeželja, kar je vezano tudi na ohranjanje kulturne dediščine.

Stoletje po zadnji obnovi
Glede na lego predstavlja Laška seč tradicionalno zasnovano tolminsko planino, na kateri izmenično pasejo od maja do oktobra. Hlevi so zidani iz kamna, strešni del – simetrična strma dvokapnica – pa je lesene konstrukcije. Vanje vodi vhod s čelne strani. Iz kamna je grajen tudi pritličen stan vzdolžnega pravokotnega tlorisa in pokrit s strmo dvokapno streho. V notranjosti je razdeljen v dva dela – večji prostor je namenjen kuhinji z nizkim prosto stoječim ognjiščem z napo in vretenom za kotel, zraven je še oprema za sirarjenje. Manjši prostor je namenjen kleti za shranjevanje mlečnih izdelkov. Stan so nazadnje obnovili leta 1912, pred štirimi leti pa je eden izmed hlevov pogorel, potem ko je vanj udarila strela.

Za ohranitev starožitnosti planinskih objektov
Prenovo, ki se je začela na pobudo pašne skupnosti, je projektirala arhitektka Maja Kristan, potekala pa je v izvedbi lokalnega mojstra Metoda Kovačiča in pod vodstvom konservatorke Andrejke Ščukovt z območne enote Nova Gorica ZVKDS. Ob tem so sledili temeljnemu vodilu ohranitve starožitnosti planinskih objektov. Vse dobre elemente so torej ohranili, dotrajane pa ob upoštevanju uporabe tradicionalnih gradbenih materialov nadomestiti s podobnimi. Pri hlevih so utrdili dotrajane stene in zamenjali dotrajane elemente strešne konstrukcije. Zamenjali so strešno konstrukcijo, odstranili pločevinasto strešno kritino in jo zamenjali z novo jekleno, primerno gorskim razmeram. Popravili so tudi zunanje omete in obnovili lesene dele. Stavbno pohištvo v hlevih so zamenjali, v stanu pa obnovili. Zaradi delovanja meteorne vode so okolico tlakovali z lokalnim kamnom in jo zatravili.

Finalni projekti na potujoči razstavi
Dobitniki arhitekturne nagrade in priznanja Constructive Alps so 30. oktobra povabljeni v Bern v Švico. Predstavitev projekta Laška seč pa bo zakrožila tudi po drugih alpskih državah, saj vključuje finale izbora še potujočo razstavo. Poleg tega bodo finalne projekte predstavili v posebni številki švicarske arhitekturne revije Hochparterre.

Gradnja skozi čas

Prva človeška bivališča so bila okoliške jame, drevesne krošnje in provizorična zatočišča iz lesa. Z iznajdbo preprostega orodja se je začela gradnja bivališč iz lesa ali kamna, ki sta bila na razpolago v okolici. Prva bivališča so bila zelo enostavna, večinoma je bil to le en prostor namenjen kuhanju, bivanju in spanju. Njihova osnovna naloga je bila predvsem zaščita pred vremenskimi vplivi in grožnjami iz okolice.

Medtem, ko so bila bivališča povprečnega človeka povsod skromna, pa so palače, dvorci in svetišča vladarjev odražale razvoj civilizacije. Medtem, ko smo v Evropi še vedno živeli v skromnih hišah, so na primer Maji v Južni Ameriki in Egipčani v Severni Afriki gradili mogočne piramide, katerih tehnologija gradnje še danes ni povsem raziskana.

Afriška koča
Še danes v številnih delih sveta živijo v preprostih kočah.

Skupaj z razvojem človeka se je razvijala tudi tehnologija gradnje. Bivališča so postajala vse večja, trdnejša in arhitekturno zahtevnejša. Sama oblika in konstrukcijski material sta bila pogojena z lokacijo, vendar so bili osnovni materiali še vedno kamen, les in zemlja (glina).

To so ostali osnovni material vse do razvoja tehnologije, ki je prinesla nove materiale, kot so steklo, jeklo in umetne mase. Danes je gradnja kompleksen proces, ki zahteva dobro poznavanje arhitekture, zahtev okolja in materialov.

Gradbeništvo

Gradbeništvo je eno od področij, ki je doživelo izjemen napredek skozi človeško zgodovino, ob tem pa tudi zanimiva nihanja. Še danes občudujemo npr. piramide, akvadukte, mostove in druge konstrukcije, stare morda že nekaj tisočletij. Zdi se, kot da je nato v določenih obdobjih vse znanje načrtovanja in gradnje nekam izginilo, pa se spet pojavilo in nadgradilo v novih izjemnih arhitekturnih in gradbeniških stvaritvah. Moderna doba, kot jo imenujemo, je tudi doba modernega gradbeništva in predvsem razvoja ter uporabe mnogih novih materialov. Če so bile nekoč dejanske možnosti oblikovanja stavb pogojene tudi z omejenim naborom razpoložljivih konstrukcijskih materialov (in njihovih lastnosti), danes v graditeljstvu skorajda ni več tehničnih omejitev. Novi materiali z izboljšanimi lastnostmi za splošno uporabo ali pa celo za povsem določen namen razviti materiali odpirajo vedno nove možnosti. Stavbe so lahko v konstrukcijskem pogledu kompleksnejše in hkrati varnejše, gradnja je lahko hitrejša in cenejša, mnogi postopki so ponovljivi in tako bolje obvladljivi in nadzorovani, možna je enostavnejša zamenjava določenih delov konstrukcij in podobno. Stopnja bivalnega in delovnega ugodja v stavbah je lahko ob upoštevanju uporabnikovih vedno večjih pričakovanj in zahtev bistveno višja kot nekdaj, obratovalni in vzdrževalni stroški se lahko znižajo na minimalno raven.